Vsi smo zamenljivi – vprašanje je le, za kakšno ceno?

V poslovnem smislu in v okviru aktualnega trga dela še vedno drži reklo, da smo vsi ljudje zamenljivi. Vprašanje, ki si ga zaposlovalec v tem oziru zastavlja je le, ali smo zlahka ali težje zamenljivi, kako hitro smo zamenljivi, pa tudi, kakšna je cena naše pogrešljivosti za dotično podjetje.

Takoj in zdaj, isto za manj!

Eden od bistvenih težav pri menjavi kadrov je v tem, da dva meseca izpada za praktično nobeno sodobno podjetje ni več sprejemljivo.

Dva meseca je za majhna podjetja cela večnost, v velikih korporacijah pa enostavno nesprejemljivo dolga doba. In prav za slednje se zdi, da trmasto vztrajajo na paradigmi, da bi morali biti ljudje nadomestljivi takoj, po možnosti za kader, ki je pripravljen delati isto za manj denarja. Naj eden pride, drugi gre, delo pa naj se nemoteno nadaljuje in to s polno paro. To pa je težko, še posebno zaradi praktično neverjetnih količin informacij, ki jih mora človek na delovnem mestu sprocesirati dnevno. V velikem planu je teh celo toliko, da postaja moderno poslovanje vse bolj podobno kompleksnemu in distribucijsko neverjetno razvejanemu informacijskemu ‘mravljišču’. Prav zaposleni so postali glavni vezni členi pogosto monstrumsko velike informacijske mreže, pri čemer si dnevno do onemoglosti izmenjujejo delce informacij, ki jih po potrebi po svoje sprocesirajo, preoblikujejo in integrirajo v delovni proces, tekmovalno prednost in nenazadnje v reševanje posla.

Staro reklo, da smo vsi zamenljivi, je zato vseeno vredno nekaj malega premisleka, saj danes bolj kot kadarkoli prej velja, da lahko že peščica zelo bistrih ljudi doseže veliko več kot cela vojska povprečnih delavcev.

Pa bo to isto tudi bolje?

Po drugi strani pa v svetu, v katerem se z vse manjšo ponudbo delovnih mest, vse hitreje najde nekdo, ki je pripravljen delati isto delo za manj denarja, zaradi hitrega razvoja tehnologije ni izključeno niti, da bi to isto delo kmalu ne opravili tudi bolje, saj sposobnih in kreativnih ljudi, ki zgolj čakajo svojo priložnost, ne manjka. A če slednje morda riše nasmeh na obraz direktorjev podjetij, ostaja dejstvo, da se v mnoštvu ljudi, ki jih taisto podjetje zaposluje, vedno znova najdejo tudi takšni, ki so zaradi svojih specifičnih veščin, osebnostnih prednosti in znanj težje zamenljivi kot drugi in za katere bo težko (ne pa tudi nemogoče) najti zamenjavo.

Nekaj primerov, ki bodo najbolje ponazorili povedano:

  • Nekaj takšnega je sposoben zavarovalni agent, ki menja službo in s seboj k novi zavarovalnici pritegne glavnino svojih klientov. Da pa bi mu to uspelo, mora izstopati napram drugim zavarovalnim agentom. Dandanes je to tisti zavarovalni agent, ki uporablja in pozna spletno mreženje. Je tisti, ki ve, katere so najboljše finančne spletne strani in je na tekočem z vsemi bistvenimi aktualnimi informacijami iz sveta. Je torej že del nove, digitalne elite. Na takšen način je agent samega sebe predstavil kot pomembnega in resnega igralca na trgu, izguba takšnega delavca pa je za podjetje še posebej boleča izguba. Takšnega agenta je seveda mogoče zamenjati tako kot vsakega drugega, vendar pa je cena v tem primeru za podjetje neljubo visoka.
  • Težko nadomestljivi (a ne tudi nenadomestljivi) so tudi zelo kreativni in vizionarski ljudje, ki delajo v podjetjih na področjih visoke tehnologije. Primerov kadrovskih menjav, ki so nekatera moderna podjetja drago stala (a le redko tudi fatalnih prednosti pred konkurenco, ki jim je sposoben kader speljala), v zadnjih letih kar mrgoli. Po načelu, da je le najboljši kader dovolj dober kader, deluje npr. gigantska korporacija Google (in pri tem še zdaleč ni edina). Po drugi strani pa prav primer Appla kaže, da Steve Jobs vendarle ni bil tako nenadomestljiv, kot so se mnogi bali. Čeravno nikoli ne bomo vedeli, kako in kaj bi delal Apple, če bi bil Steve Jobs še živ, podjetju ne gre slabo niti pod Jobsovim namestnikom, ki pa seveda ni kar kdorkoli, ampak prav tako sposoben posameznik in eden redkih, ki zmore stopiti v tako velike čevlje. In vsekakor gre ob tem še pripomniti, da je Apple kot tak Jobsova zapuščina in ga brez njega danes niti ne bi bilo, prav tako pa tudi, da je Apple podjetje, v katerem ni vse odvisno od enega samega posameznika, saj v njem dela na tisoče zares sposobnih ljudi, ki so se lahko učili ravno od najboljših. Slednje tudi po Jobsovi zaslugi.
  • O tem, kako vitalnega pomena za posel (in kvaliteto končnega izdelka) so pravi kadri, pričajo tudi številni primeri kadrovskih menjav v uredništvih medijev. Da so (vsaj pri nas) uredniki in pisci zlahka zamenljivi, jasno nakazuje pereča prekarnost poklica samega. Preredko pa smo pozorni na dejstvo, da je kvaliteta časopisa, revije, oddaje ali spletnih vsebin še kako vezana na to kadrovsko sestavo. In če se slednja prehitro menja, je podplačana in preobremenjena, gre z njo v korak ne le padec kvalitete izdelka, ampak tudi padec naklade, branosti, gledanosti in prodaje. Ker se slednje seveda ne zgodi čez noč, številni (tudi iz pragmatike) to povezavo spregledajo. Na pomen kadrov je na svojstven način opozorila tudi aktualna medijska vojna, ki se kar na terenu (celo v kioskih) bije za imena edicij Dela revij. O tem, ali bo zmagala ‘vsebina’ (alias kader, ki te priljubljene vsebine dela že leta) in ne blagovna znamka, ki je bila predmet prodaje, bo pokazal čas. Nam pa o tem, ali je Jana še vedno Jana, če jo ustvari čisto drugi tim ljudi, lahko veliko pove primer ameriškega Cosmopolitana, ki dela pod drugo metlo. Septembra leta 2012 je namreč dobil novo urednico. Po 14 letih urednikovanja je Kate White, ki si je sama zaželela sestopiti z uredniškega mesta, zamenjala Joanna Coles, ki je pred tem urednikovala revijo Marie Claire. In medtem ko je naslovnica slavne blagovne znamke ostala praktično nespremenjena, se je počasi, subtilno, a zagotovo spreminjala vsebina za njo. Prej zgolj s seksom in trivialnostmi obseden Cosmo, ki se je iz leta v leto tudi vse slabše prodajal, je na svojih straneh naenkrat gostil tudi resnejša in poglobljena branja, s katerimi so razveselili tudi zahtevnejše bralce. Sprememba vsebinske usmeritve je bila postopna, zato so jo v polnosti opazili le redki, in medtem ko upada prodaje tiskane edicije ta manever ni povsem zaustavil, pa se je obrestovala njena naklonjenost k širjenju dosega blagovne znamke na spletu in na mobilnih platformah. V luči vsega tega se po dobrih dveh letih z novo urednico zdi, da je bila Kate White (z nekaj sreče izdajatelja) dobro nadomeščena. A kaj to pove v primeru Jane (ali potencialno Zarje)? Najprej to, da nihče ni nezamenljiv in da bi Jano lahko ustvarjal tudi kdo drug. Konec koncev je edicij, ki so na trgu vsaj deset let in so se jim v teh letih zamenjali tako uredniki (ali celo več njih) kot večji del ekipe, mnogo, pa zaradi tega edicije niso prenehale obstajati. Po drugi strani pa ima stara ekipa tudi prav, saj ustvarjati isto ne pomeni tudi enako! In na žalost bralcev je ta drugače zares lahko tudi slabše ali ne v duhu ‘stare dobre Jane’, tako kot so vsebinsko na stranpoti že zašle nekatere od omenjenih revij, svoj salto mortale pa je doživel tudi že kakšen večji dnevnik, televizija in spletni portal. Pa vendar prav takšen razplet pri Jani še zdaleč ni neizogiben! Ni namreč nemogoče, da bi neka druga ekipa (hipotetično) ne zmogla ustvariti morda še boljše Jane, kar pa so seveda lahko zgolj špekulacije.

Zamenjava je skratka vedno možna, nje rezultat pa je vedno tvegan – a tvegan je konec koncev lahko tudi s staro ekipo, če ta ni pripravljena iti v korak s časom, tako kot se je obča medijska krajina v zadnjih nekaj letih močno upirala, a je nazadnje le morala na svoj zemljevid postaviti tudi splet.

Kako zamenljivi smo torej ljudje?

Je dovolj dober odgovor torej: eni bolj, drugi manj, zagotovo pa vsi?

Glede na to, da nas bodo v nekaj letih na številnih področjih dela zamenjali roboti in računalniški programi, bi za večino ljudi lahko rekli, da smo vse bolj nadomestljivi. Vsaj začasno bodo težje zamenljivi le še tisti, ki bodo svoje veščine neprestano razvijali in dopolnjevali. Več kot boste znali, težje vas bo zamenjati. Tega se lahko naučite tudi od svojih pametnih telefonov! Tako kot danes ne potrebujete več digitalne kamere, telefona, walkmana in knjig, saj vaš Droid vse to zmore, tako morate vi postati človek, ki osvaja in premore vse nove veščine, po katerih trg dela ta hip povprašuje.

A karkoli boste že storili, dejstvo je, da popolnoma nenadomestljivi ne boste nikoli. To je morda precejšen udarec za vaš ego, a je na srečo lahko tudi izdaten motivacijski faktor, ki vas bo dušno in osebnostno osvobodil. Ker: zakaj bi že morali biti za vedno vezani na to eno in isto delovno mesto? Kaj pa če tam zunaj obstaja kaj, kar je za vas še veliko boljše? In prav ta motivacijska moč za premike na bolje je eden od faktorjev, zaradi katerih je danes vse manj ljudi lojalnih enemu in istemu podjetju, zato v primeru priložnosti menjave brez oklevanj zamenjajo svojo službo. Dejstvo, da so zamenljivi, živijo tako, da sami zamenjajo podjetje, še preden bi to lahko zamenjalo njih. To pa lahko prakticirajo le tako, da so stalno na preži za še boljšo delovno priložnost!

Za konec v razmislek še tale starodavna, ki naj vas osvobodi primeža stremenj in ega (ker vas je enostavno škoda, da bi se zaman ‘ubijali’ za nekoga, ki že jutri ne bo niti trenil, ko vas bo potrebno zamenjati):

  • “Pokopališča so polna ljudi, ki so mislili, da so nepogrešljivi!”

… no ja, polna so tudi ljudi, ki tega niso mislili, in za katere si zdaj upajoče domišljamo, da so zaradi tega boljše in lažje živeli 😛