Svobodna volja – jo imamo ali gre le za iluzijo?

Do kolikšne mere smo ljudje determinirani s svojim genotipom in v kolikšni meri nas oblikujejo vplivi iz okolja, družbe? Je sploh kaj prostora za tisto nekaj svojega, tisto nekaj, čemur radi pravimo: svobodna volja?

V enem od svojih blogov je dr. Raj Raghunathan, profesor na oddelku za marketing s teksaške univerze McCombs School of Business, navedel naslednjo zgovorno priliko:

Pomislite na nekoga, ki ga ne marate. Recimo temu človeku X. Zdaj pa si predstvljajte, da ste se rodili z X-ovim genetičnim materialom. To pomeni, da bi bili videti kot X, dišali bi tako kot  X, bili bi tako inteligentni kot X in podobno. In zdaj si predstavljajte, da bi vas tudi vzgajali prav tako, kot so vzgajali X-a, pa tudi, da bi vas v življenju zaznamovale iste izkušnje. Predstavljajte si, da so vaši starši starši X-a, in da ste odrasli v isti državi, istem mestu, isti soseščini in isti hiši kot X.

No, bi se po vsem tem zares vedli kaj drugače, kot se vede X?

Večina med nami bi že po krajšem razmisleku na to vprašanje odgovorila z: Ne.

Prav takšno vprašanje – težko bi rekli, da se za njim sploh skriva kakšna resnična dilema – je običajno dovolj, da nam je še kako jasno, kako zelo so naše misli in dejanja determinirana z genetiko in vplivom okolja.

Pa smo z naturo in kulturo tako zelo pogojeni, da ideja o svobodni volji, ki se je sicer radi oklepamo in nanjo pogosto sklicujemo, zvodeni v navadno iluzijo – iluzijo, ki jo neupravičeno pestujemo in sami pri sebi tako radi gojimo.

Naj na tem mestu priporočim ogled predavanja o ‘svobodni volji kot iluziji’ avtorja številnih bestselerjev (The Moral Landscape, The End of Faith in Letter to a Christian Nation), Sama Harrisa:

Stroka zadnje besede na to temo še ni izrekla, čeravno številni izsledki zadnjih nekaj desetletij raziskovanj s področja psihologije in nevroznanosti kažejo, da bi ideja svobodne volje lahko bila tudi zgolj naša iluzija.

A večini ljudi je ta ideja vendarle tuja.

Zdi se nam, da svobodno voljo izvajamo malodane vsak trenutek dneva. A če malce bolje premislimo svoje odločitve – pa naj gre za odločitev o tem, da boste prebrali ta članek ali tisto, da se boste odrekli maslenemu pecivu po kosilu – bi morda lahko prišli na sled dejstvu, da sta bili obe odločitvi nekako pogojeni bodisi iz genetskega (npr. nagnjeni ste k debelosti in že veste, da vam bela moka v pecivu škodi) ali socialnega inputa (to so vam povedale knjige ali revije, ki ste jih brali, pri čemer ste nehote morda izbirali svoja branja v skladu s preferencami svojih staršev ali drugih za vas pomembnih ljudi).

In ker praktično nimamo nadzora nad vsemi temi inputi, se človek nenazadnje le vpraša: kaj pa, če nobena moja odločitev ni zares samo moja?

Glede na to, da niste imeli nobene besede pri tem, komu se boste rodili in kdo vse bo na vas ‘usodno’ vplival, bi težko trdili, da niso bile odločitve, ki ste jih sprejeli v poznem otroštvu ali najstniških letih bolj ali manj pogojene z mnenjem in odnosom do življenja, stvari in ljudi, ki ste jih razvili v svojem zgodnjem otroštvu. In v obdobju slednjega ste bili še kako pod vplivom svojih staršev, prijateljev, medijev in naravnega okolja.

Videno v tej luči, se celo prepričanje o svobodni volji sami po sebi zdi zgolj posledica genetskega in socialnega inputa. Ali povedano drugače:

  • brez razvoja neokorteksa in brez izpostavljenosti ideji o svobodni volji, ki je v družbi še kako živa, v svobodno voljo nikoli niti verjeli ne bi.

In čeravno se zdi, da je na delu svobodna volja vsakič, ko se upremo skušnjavi ali ko premagamo lastne sebične vzgibe, bi z nekaj malega poglabljanja lahko ugotovili, da temu še zdaleč ni tako. Svobodne volje je namreč prav toliko v primeru, ko se skušnjavam vdamo, kot takrat, ko se jim upremo. In to je načeloma: nič!

A če je svobodna volja zares le iluzija, kakšne so posledice? Bi torej ljudje morali razmišljati ali pa se vesti kakorkoli drugače?

Po mnenju dr. Raja Raghunathana večina ljudi v primeru soočenja z idejo o iluziji svobodne volje pride do dveh napačnih in dveh pravilnih zaključkov:

  • prvi nepravilni zaključek bi lahko bil: “Če je svobodna volja zgolj iluzija, potem je povsem v redu, če se vdam svojim skušnjavam in vzgibom.”

Številne raziskave so tako pokazale, da so ljudje, ko jim povedo, da je svobodna volja zgolj iluzija, bolj nagnjeni h goljufanju in iskanju bližnjic kot trdemu delu. Če upiranje skušnjavam ni vezano na svobodno voljo prav tako, kot nanjo ni vezano vdajanje le tem, zakaj bi se človek sploh boril sam s seboj in upiral?

In zakaj bi bil ta zaključek nepravilen, ko pa se zdi tako logičen in razumljiv? Ker, čeprav v upiranju skušnjavam morda ni vpletena svobodna volja, pa so posledice precej drugačne, kot če se skušnjavam uspemo upirati. Ne glede na to, ali delujemo po nareku svobodne volje ali ne, ima (ne)odrekanje nezdravi, čeravno okusni sladici posledice na naše (ne)zdravje in kasnejše počutje.

Podobno bi se zgodilo tudi v primeru morebitnega kriminalnega dejanja. Ne glede na to, ali bi dejanju lahko odrekli vpletenost svobodne volje, nas to pred posledicami le tega ne bi obvarovalo.

Skratka, s stališča čiste vzročno – posledične perspektive se zdi pametno (svobodna volja gor ali dol), če se znamo kdaj pa kdaj tudi upreti raznoraznim skušnjavam.

  • drugi nepravilni zaključek, do katerega prihajajo ljudje, je soroden prvemu: “Če je svobodna volja iluzija, nima smisla kaznovati tiste, ki ne ravnajo tako, kot je prav, ali vsaj v skladu z družbenimi normami.”

Povsem enostavno je razumeti, kako so ljudje prišli do takšnega sklepa. Če ljudje v resnici nimajo svobodne izbire glede svojih ravnanj, kako naj jih torej kličemo na odgovornost za ta dejanja?

Po drugi strani pa, čeravno prestopnik morda ni imel možnosti svobodno modificirati svojih dejanj, pa imajo njegova dejanja še kako realne posledice na življenja vseh okoli njega. In kar je še bolj pomembno: vsi po vrsti dobro vemo, da je eden od spreminjanj človekovega vedenja prav pritisk družbe – in v to sodi tudi kaznovanje – ki ljudi usmerja v drugačne, družbeno sprejemljivejše akcije.

Zdi se, da prav kaznovanje prestopnikov le tem preprečuje, da bi v prihodnosti ponavljali taista, družbi škodljiva delovanja.

In prav to nas pripelje do prvega od dveh pravilnih zaključkov, do katerih bi morali (a se jim ta redkeje porodi) priti ljudje, ki so soočeni z idejo o odsotnosti svobodne volje:

  • bistvo tega (tretjega) zaključka leži v spremenjenem odnosu družbe do prestopnikov.

Čeravno je kaznovanje prestopništva več kot očitno smiselno s stališča družbe in nje posameznikov, gre pričakovati, da bo v luči neobstoja svobodne volje kazen pospremljena z večjo mero sočutja. Že samo razumevanje dejstva, da je svobodna volja zgolj iluzija in da se ljudje vedejo zgolj tako, kot najbolje vedo, znajo in zmorejo v danih okoliščinah, bi moralo biti dovolj za to.

Obstajata dva glavna razloga za to, da bi sočutje lahko ohranili celo napram tistim, ki druge ljudi poškodujejo. Prvi je ta, da tisti, ki rani škodi tudi samemu sebi. Raziskave s področja čustvovanj namreč kažejo, da bomo prestopnike našli predvsem med ljudmi, ki v sebi gojijo jezo, negotovost in stres (in praktično nikoli med ljudmi, ki so srečni, vase gotovi in sproščeni).

In drugi razlog: tisti, ki se vedejo družbeno nesprejemljivo ali škodljivo, se izpostavljajo negativnim posledicam v skorajšnji prihodnosti. Ali povedano drugače: ker prestopniki trenutno že trpijo zaradi svoje lastne notranje negativnosti in ker bodo v prihodnosti trpeli tudi zaradi negativnih posledic, ki jih bodo doletele, bi do njih le težko ne čutili vsaj nekaj malega sočutja.

  • in zadnji zaključek, ki bi ga ljudje lahko izluščili iz spoznanja, da v resnici ne posedujemo svobodne volje, bi se lahko nanašal na naš pogled na uspeh in neuspeh v življenju.

Ljudje smo na splošno nagnjeni k temu, da si radi pripišemo ves kredit za lasten uspeh, medtem ko v primeru neuspeha raje krivimo druge ali okoliščine.

Tisti, ki sprejmejo idejo o svobodni volji kot iluziji, bi svoj uspeh in neuspeh le težko še videli v taisti ‘stari’ luči. Zavedali bi namreč se, da ima vse skupaj veliko več opraviti zgolj s ‘srečo’ – z ugodnim setom genetskih in socialnih inputov, ki smo jim bolj ali manj naključno izpostavljeni – in torej nikakor ne gre za nekakšne talente, ki bi jih sami razvili, ali pametne izbire, ki bi jim vsekakor morala botrovati svobodna volja, če naj bi se zaradi njih pompozno trkali po prsih.

Kredit na račun sreče pri našem uspehu nas seveda pripelje do povsem drugačne palete emocij. Naenkrat bi izkusili predvsem veliko hvaležnost, vzhičenje, ljubezen in podobno. Prav tako bi svojo vlogo v primeru neuspeha videli na drugačen način kot sicer. Namesto jeze in frustracije (torej čustva, ki bi nas v prihodnje ovirala ali speljevala na pot slabih prihodnjih posledic) bi neuspeh v nas budil vedoželjnost, promoviral učenje in modrost.

Na splošno gledano bi torej ideja o svobodni volji kot iluziji človeštvo lahko vodila tudi do večje zrelosti, sočutja in čustvene stabilnosti.

Ni slabo, glede na to, kako se je sprva gotovo vsakemu od nas misel na odsotnost vsakršne svobodne volje gotovo zelo upirala.

Pa vendar …

Vsi se ne strinjajo!

Med njimi je tudi dr. William Klemm, profesor nevroznanstvenega oddelka na Univerzi Texas A&M.

Svoj blog z jasnim in zgovornim naslovom: Svobodna volja ni iluzija! je podnaslovil s še bolj zgovornim: Ali smo res le navadni zombiji ali vendarle bitja svobodne volje?

Skratka, profesor Klemm je mnenja, da znanost v resnici še niti slučajno ni blizu resničnega poznavanja (ali celo merjenja) neodvisnih možganskih funkcij zavestnega generiranja namenov, izbir ali odločitev. Brez tovrstnega merjenja pa ni mogoče izmeriti čas, ki naj bi bil potreben za akcijo svobodne izbire. Prav trenutek formiranja neke odločitve je namreč eden od glavnih argumentov zagovornikov iluzije svobodne volje. Naše odločitve naj bi se po mnenju slednjih (in po izsledkih nekaterih raziskav) oblikovale v naših možganih kar nekaj sekund v času pred trenutkom, ko smo ‘odločitev’ tudi dejansko ozavestil in v skladu z njo odreagirali, zaradi česar tej odločitvi le težko pripišemo status (in po svobodni volji) zavestnega akta. Še več. Praviloma jih ravno zato vidijo kot zgolj produkt našega nezavednega.

Ker pa so posledice debate o obstoju ali neobstoju svobodne volje veliko pregloboke, ne gre, da bi se prehitro sprijaznili s sklepom o prvem ali drugem, je še prepričan Klemm.

Od dotičnega sklepa je namreč odvisen naš celoten pogled na svet in življenje, med drugim tudi glede tega, ali smo torej zgolj žrtve genetike in okolja ali pa smo morda vendarle kakorkoli odgovorni za svoje namene, izbire in odločitve v življenju:

V svetu s svobodno voljo ljudje lahko izberejo, da se bodo dvignili nad številne nesreče, ki bi jih morda lahko doletele. Da pri tem sploh ne omenjam možnosti, da bi bili ljudje v takem svetu sposobni tudi pravilno izbirati in se tako marsikateri nesreči tudi ogniti.”

(Skoraj) dilema a la ‘kokoš ali jajce’

Eden od mnogih eksperimentov, ki poraja vprašanja: kje in kdaj se zgodi odločitev za našo akcijo in kdo jo tisti, ki jo pravzaprav sprejme?

Vprašanja vendarle ostajajo:

  • če sprejmemo predpostavko, da si zavedno in nezavedno ne stojita nasproti in nista povsem ločena, temveč sta del istega mentalnega procesa – torej tudi v primeru sprejemanja odločitev in tehtanja izbir, zakaj bi nezavedno, ki nam pravzaprav pomaga (ne da bi naše zavedno – torej z razlogom – obremenjevalo s konkretnim procesom tehtanja desetletij zbranih izkušenj, prepričanj in informacij, ki so mu na voljo, kar se zgodi praktično v nekaj milih sekundah), ne imelo v sebi vgrajene tudi kakšne sledi (minule) svobodne volje – morda v obliki pretekle zavestne odločitve, da v prihodnje na določene stimuluse iz okolja iz nekega nam znanega razloga ne bomo več reagirali na dosedanji način? Seveda se v nadaljevanju ponovno poraja vprašanje, ali smo do spoznanja iz te (minule) izkušnje zares prišli povsem po naši svobodni volji ali pa je nanjo vplivalo nekaj v nas ali zunaj nas …
  • skratka: kje pravzaprav iskati iskro svobodne volje? Jo gre nujno iskati v delovanju možganov? In če, ali se skriva morda v trenutku, ko pristanemo (če zares pristanemo) na akcijo, ki se sicer zdi ‘narekovana’ iz nezavednega? Ali pa jo gre iskati v trenutku, ko se tem vzgibom upremo? In če se jim upremo – se jim mar zares upremo po naši svobodni volji? Ali pa, če si upamo še divje in dlje: jo gre – konec koncev – sploh iskati v možganih? Kaj pa če je njen sedež kje drugje …? Še več: kaj pa če dejansko sploh ni locirana (beri: ujeta) v fizično telo?

Naj se ideja sliši še tako nenavadna, je prav, da se na tem mestu vsaj za hip pozabavamo tudi z njo. Ker če se zdi vedenje iz ‘minulega’ neizogibno podvrženo determinizmu, kaj bi potem rekli za trenutke uvidov, ki smo jih bojda ljudje tudi sposobni, v … prihodnost?

A če je tako: od kje prihajajo ti intuitivni prebliski? Kdo jih ‘misli’ in kje se zares rodijo?

Zgodovina različnih zornih kotov

Polemike okoli svobodne volje imajo dejansko že precej dolgo brado. Obstoj svobodne volje in nje narave je bil na dolgo in široko predebatirana v filozofiji.

Zgodovinsko gledano sta se osnovala dva nasprotujoča si tabora: metafizični libertarianizem, ki trdi, da je svobodna volja dejstvo (ali vsaj mogoča), in determinizem, ki trdi, da spričo naše determiniranosti s posledicami preteklih dejanj in zakonov narave ni prostora za svobodno voljo, zato ta ne obstaja.

Oba pogleda smatrata, da se determinizem in svobodna volja izključujeta, zato ju označujemo s skupnim izrazom inkompatibilizem.

In tako v nadaljevanju pozicijo, ki determinizmu odreka relevantnost, pravimo enostavno kompatibilizem. Zagovorniki te pozicije ponujajo namreč alternativno razlago omejitev, ki da so relevantne prav za svobodno voljo oz. gredo z njo z roko v roki. To so lahko: fizične omejitve (verige ali zapor), socialne omejitve (grožnja s kaznijo ali cenzura) ali psihološke omejitve (kompulzije in fobije). Kompatibilisti skratka menijo, da determinizem ni le kompatibilen s svobodno voljo, temveč – še več – celo nujen za njen obstoj.

Povedano bolj preprosto:

  • Tako kot gibanje zagovornikov ‘domino učinka’ prisega na to, da smo (tako kot veriga domin, ki se podira sama po sebi) povsem determinirani z zakoni fizike, menijo inkompatibilisti, da je to grožnja obstoju svobodne volje, medtem ko kompatibilisti ugovarjajo, da četudi bi ljudje zares bili podobni ‘dominam’, še vedno premoremo neko obliko svobodne volje.

Citati o (ne)svobodni volji

Arthur Schopenhauer: “Storite lahko karkoli hočete, a si v vsakem danem trenutku vašega življenja lahko z vso gotovostjo želite le ene stvari in absolutno nič več kot to eno stvar.”

Swami Vivekananda: “Volja ni svobodna. Je fenomen, ki je vezan na vzrok in posledico. Pa vendar obstaja nekaj onstran te volje, kar pa je svobodno.”

2 comments

Comments are closed.