‘Moški so lovci’ je le trdovraten mit!

Moški smo lovci, ženske pa nabiralke. Tako je bilo od nekdaj in tako je tudi danes. In tako je tudi v moško – ženskih odnosih – mi lovimo, ve ste ulovljene.”

In potem taisti fantje radi preskočijo pogovor o tisti fazi, ko se je pred 8000 leti nekje na Bližnjem vzhodu človek iz nomadskega lovca – nabiralca prelevil v ustaljenega kmetovalca. Takrat sta moški in ženska zemljo obdelovala enakovredno, z ramo ob rami. Pa je že kdo slišal moškega reči:

  • Aha, to je pa zato, ker nosim v sebi davne zapise … kmeta!?

No, seveda se arhetip lovca sliši precej bolj privlačno, še posebno priročen pa se zdi, ko bi se pred prijatelji rad pohvalil s svojo najnovejšo svetlolaso ‘trofejo’ ali se pred ženo izgovoril zaradi uhajajočih pogledov pod mimoidoča mini krila.

A koliko to sploh drži? Namreč, da je bil človek – ah ja, seveda s tem mislimo: moški – od nekdaj … lovec?

Brez krempljev in čekanov?

Ameriški antropolog Robert W. Sussman, profesor antropologije na Univerzi St. Louis in avtor knjige: ‘Človek – plen: Primati, predatorji in človeška evolucija’, meni, da je bil zgodnji človek najprej in predvsem … plen!

Profesor Sussman je namreč prepričan, da primatom (in torej tudi prvim ljudem) nikakor ne moremo pripisati vloge ‘lovcev in plenilcev’, temveč nasprotno: pripada jim precej nelaskava vloga plena in sicer plena za mnoge takratne predatorje: pred mnogo, mnogo leti so nas lovile in s slastjo jedle razne divje mačke in psi, ogromne hijene, velike mesojede ptice in seveda, krokodili.

Sussmanovo tezo o tem, da smo bili ljudje – skupaj z drugimi primati – milijone in milijone let žrtve plenilcev, potrjujejo fosilni ostanki, pa tudi še živeče vrste primatov. Drži pa, da je smer človeške evolucije prav ta vloga – vloga plena – odločilno zaznamovala.

Da bi preživeli, so se morali naši, še živalski predniki naučiti prelisičiti številne ‘krvnike’. In prav razvoj inteligence, pa tudi življenje v skupinah in razvoj za človeka značilnega sodelovanja, nas je na koncu zavihtel v sam vrh prehranjevalne verige.

Štejejo dokazi, ne teorija

Zanimivo pa je, da so od leta 1924 dalje, ko so odkrili prve ostanke avstralopitkov, mnogi znanstveniki nekritično zagovarjali tezo, da so bili naši predniki predvsem lovci in jim celo pripisovali vrojeno agresiven, morilski instinkt:

“Ideja o človeku, ki naj bi bil od nekdaj lovec, je pravzaprav vzniknila na temelju židovsko-krščanskega nazora, ki je utemeljen na predpostavki, da je človek grešen – torej zloben, agresiven in po naravi morilec. Vendar, če malo bolje preučimo fosile in še živeče primate, vidimo, da temu še zdaleč ni tako.”

Če bi ti prvi snovalci teorema ‘človek – lovec’ bolje pogledali v usta avstralopitku, bi videli:

“… da njegovo zobovje še zdaleč ni zobovje mesojedca. In zakaj bi ta, zgodnji človek, ki nima dovolj ostrih zob, da bi razkosal in prežvečil meso, sploh lovil druge živali?”

Sussman je prepričan, da se človek ni zares lotil lova, preden ni iznašel ognja. To pa naj bi se zgodilo šele pred 800.000 do pred milijonom let. Takrat je človek – plen šele zares postal tudi človek – lovec

Evolucija je nikoli končan proces

Pa danes? In to s poudarkom na moško – ženskih odnosih?

Najnovejše študije kažejo, da se ženska igra zapeljevanja (ta je mimogrede veliko bolj prefinjena in sofisticirana kot moška) v kar 90 odstotkih primerov konča s pozitivnim rezultatom – in ta je: plen je ugriznil v vabo in se ujel na limance!

Plen je v igri osvajanja skratka postal lovec in lovec je bil v resnici le plen, pa če se je tega zavedal ali ne 😛

One comment

  1. Zelo zanimivo, sploh zadnji odstavek o ženski kot lovki je zabaven in se mi zdi, da v praksi zelo drži. Tudi pri kolegicah- kjer je prvi korak naredila ona, je on sledil in ‘padel’ v njeno mrežo :).

    Moram tole danes prebrati dragemu, sem bila tudi jaz v najinem primeru tista, ki ga je ‘ulovila’. 🙂

Comments are closed.