Magično razmišljanje

Je magično razmišljanje znak pozitivno naravnane psihe ali gre le za enega od simptomov skorajšnje psihoze?

Razmišljanja o svetu, življenju ali ljudeh kot o nečem skrivnostnem, skoraj pravljičnem, je med ljudmi na splošno precej razširjeno.

Nekatera nerealna prepričanja (npr. o Dedku Mrazu ali Božičku) so nam privzgojili, spet nekatera druga smo ‘iznašli’ kar sami. Vsa pa po mnenju strokovnjakov izhajajo iz potrebe, da za preživetje v okolju prepoznavamo tipične vzorce – za nočjo pride dan, od borovnic ‘nepravih’ barv mi je slabo … V našem vsakdanu pa potem iščemo ‘vzorce’ tudi zato, ker smo ljudje bitja navade: ne maramo ‘neljubih’ presenečenj, s postavljanjem neumestljivega v nek kontekst pa dobimo občutek, da imamo stvari pod nadzorom.

Na kateri strani spektra ste?

magično razmišljanje vendarle ni v enaki meri lastno vsem ljudem.

Na robu precej širokega spektra bolj ali manj magično razmišljujočih so: na eni strani skeptiki, nad drugi pa shizofreniki.

Vsi tisti, ki so vmes, pa so ljudje, ki jim vsaj občasno magično razmišljanje ni ravno tuje. In ti lahko gojijo kakšne povsem nedolžne ‘fiksne ideje’ (npr. strah pred tem, da bi stopili na režo med ploščicami), lahko pa jih plašijo tudi bolj skrajna, že mejna prepričanja (npr. da televizijski voditelj ve, da dotični gleda televizijo).

Visoko stopnjo magičnega razmišljanja poleg pri psihoznih in shizofrenih bolnikih najdemo tudi pri obsesivno-kompulzivno motenih, katerih simptome med drugim spremljajo tudi paranoja in razne motnje zaznavanja.

Ljudje s to motnjo pogosto verjamejo, da imajo njihove misli izjemno moč (tako radi verjamejo, da njihove negativne misli lahko škodijo njim ali drugim ljudem) in prav zaradi prisilnih misli, ki so glavni vir njihovih težav, neprestano ponavljajo določene, njim lastne aktivnosti (tako npr. ugašajo in prižigajo luči ali več desetkrat odklenejo in spet zaklenejo stanovanje).

V trenutku velike stiske

Znano je tudi, da je lahko močan sprožilec magičnega razmišljanja – pri sicer povsem povprečnem in močno racionalnem posamezniku – tudi že enkratni čustveni pretres ali stresen dogodek, ki je za posameznika tako ali drugače pomenljiv.

Eugene Subbotsky, sicer zaposlen kot psiholog na Univerzi v Lancastru, je povedal:

“S svojim sinom sva se sprehajala po Moskvi, ko se je nenadoma, sam od sebe, po klancu navzdol prosto spustil sicer parkirani avto in to zapeljal naravnost proti nama.”

Avtomobil se je na koncu zaletel v ogromna jeklena vrata in oba zgrešil za komaj nekaj centimetrov.

“Takrat sva za las ušla smrti in o tistem dogodku še danes razmišljam na nekoliko magičen način. Čeprav sem zelo racionalen človek – saj sem vendar znanstvenik, ki je celo študiral te fenomene – pa si vendarle ne morem pomagati, da ne bi o tem dogodku razmišljal, kot da naju je takrat rešila neka skrivnostna sila, ki me ščiti in vodi skozi življenje.”

… na tem mestu seveda ne gre zaključevati teme prehitro.

Skrajnost nima resničnih prednosti

Stopnja magičnega razmišljanja seveda ni vezana zgolj na stopnjo čustvene ali psihične motenosti posameznika in zato ni nujno le nekaj slabega (oz. nezdravega). Stvari namreč niso tako enoznačne!

To, kar na koncu koncev šteje, je:

  • kako magično razmišljanje vpliva na vsakodnevno funkcioniranje človeka.

In verjemite, da bi si po tem kriteriju najmanj želeli biti na drugi strani spektra – torej med skeptiki!

Popolna odstotnost magičnega razmišljanja ni zdrava,” je celo prepričan Peter Brugger, vodja nevropsihologije na univerzitetni bolnišnici v Zurichu. O tem je prepričan tudi zaradi zbranih podatkov, ki kažejo, da je manjko sposobnosti magičnega asociiranja tesno povezano z motnjo izkušanja vsakršnega užitka.

“Za študente, ki so pretirano realistični in povsem nemagično razmišljajo, je tipično, da ne marajo hoditi po zabavah in so sploh nekako zamorjeni,” je še povedal Brugger.

Magičnost prikliče smisel

Ugotovil je tudi, da je z magičnim razmišljanjem močno povezana možganska kemija:

  • dopamin – nevrotransmitor, ki ga možgani uporabljajo za ‘označevanje’ izkušenj, ki so za posameznika pomenljive – naravnost preplavlja možgane shizofrenikov, ki vidijo poseben pomen v najbolj vsakdanjih stvareh, in je komaj zaznaven v možganih ljudi, ki so depresivni in se zaman trudijo najti karkoli vrednega v vsakdanjici.
  • nek eksperiment je med drugim tudi pokazal, da bodo tisti, ki močno verjamejo v paranormalne pojave (njihovi možgani tipično uživajo precej visoko stopnjo dopamina) hitreje kot skeptiki uzrli obraze, ki jih v abstraktnih risbah ni, a tudi redkeje spregledali obraze, ki so v teh risbah dejansko prisotni. V nadaljevanju te študije so ugotovili tudi, da se je to isto začelo dogajati tudi skeptikom, če so dobili dozo dopaminskih spodbujeval,

… no, Brugger ostaja mnenja, da je sposobnost uvideti vzorce in sklepati proste asociacije nekaj pozitivnega, saj jasno nakazuje kreativnost posameznika in je zato funkcionalno gledano nadvse koristna.

S sanjači vendarle ni prav nič narobe!

… in le težko bi torej na koncu sklenili, da je s sanjači kaj posebnega hudo ‘narobe’.

Še posebno, če pomislimo, koliko njihovih sprva norih vizij in divjih idej se je sčasoma izkazalo za zelo resnične:

  • magična prisotnost – mikrobiologija je pokazala, da so imeli ljudje, ki so se od nekdaj bali nevidne negativne sile, ki prinaša bolezen in se prenaša z dotiki, prav. Odkrili so: Bakterije!
  • holografska prisotnost – ideja, da sta mikro in makro raven replike druga druge in da ima celota vse, kar njen posamezen del, se je prav tako uresničila v spoznanju, da vsaka celica v telesu vsebuje DNK-a zapis, ki je pravzaprav vse, kar je potrebno, da se ustvari celega človeka.
  • delovanje na daljavo – imajo vudu lutke in magični predmeti zares moč, da delujejo na daljavo? No, na primeru gravitacije, ki deluje npr. na plimovanje morja tudi na izjemnih oddaljenostih, se to niti ne zdi tako zelo za lase privlečeno. Sploh pa, danes na daljavo delujejo raznorazni daljinski upravljalci …
  • moč uma nad materijo – za to, da psiha zares lahko učinkuje na materijo, torej telo, je dokazal izjemno dobro dokumentiran fenomen placebo efekta. Človek, ki je prepričan, da mu bo tableta (brez zdravilnih učinkovin) pomagala, dejansko tudi ozdravi …

Več si lahko preberete v prispevku Magical Thinking.

Nataša Zupanc