Chupacabra – legenda o kriptidu iz Puerto Rica

Med ljudmi stoletja krožijo zgodbe o strašljivih bitjih – pošastih, ki ne pripadajo nobeni znani živalski vrsti. Tem živalim pravimo kriptidi ali ‘skrite živali’. In ena takšnih je tudi chupacabra.

Večina zgodb o kriptidih izhaja iz starodavnih mitov in legend, kar nekaj njih pa je v zadnjih desetletjih izdatno razburkalo človeško domišljijo tudi z novejšimi dokazi v obliki fotografij, videoposnetkov, odtisov stopal in posthumnih ostankov. Za večino teh dokazov so kriptozoologi naknadno ugotovili, da so ponarejeni. Ne pa tudi za vse!

Chupacabra (čupakabra) je le ena od številnih kriptidov, med katere prištevamo tudi legendarnega Jetija, Bigfoota (ali sasquatch) in Nessi iz Loch Nessa.

Legenda o Chupacabri!

Svet je za chupacabro prvič izvedel, ko so v Puerto Ricu odkrili več mrtvih koz, katerih vratovi so bili pregriznjeni, iz njihovih teles pa naj bi nekaj (ali nekdo) izsesal vso kri. UFO Magazin je v začetku leta 1996 poročal o več kot 2000 primerih masakriranih domačih živali v Puerto Ricu, vse napade pa so pripisali znanosti dotlej neznani živali – chupacabri.

Ime ‘The chupacabras’ je skovanka iz besede ‘chupar’, ki pomeni s ‘sesati’, ‘cabra’, kar pomeni ‘koza’. Chupacabre naj bi namreč napadale domače živali, še posebno koze, in iz njih dobesedno izsesale vso kri.

Tega legendarnega kriptida naj bi videvali na nekaterih mestih v Ameriki. Njega videnja naj bi beležili v Puerto Ricu (od tam so prišla prva poročila), Mehiki, Miamiju, Nikaragvi in ZDA (kjer naj bi ga videvali predvsem predstavniki latino skupnosti).

Fizični opisi skrivnostne pošasti se precej razlikujejo.

Prva videnja iz Puerto Rica, ki datirajo v leto 1995, kasneje so poročila očividcev prihajala vse od ZDA do Čila, chupacadabre pa naj bi opazili celo v Rusiji, na Kitajskem in Filipinih, so govorila o precej velikih in težkih bitjih v velikosti malega medveda in z nenavadnimi bodicami na hrbtu, od vratu do repa.

Prva priča chupacabre naj bi bila Madelyne Tolentino, njeno pričevanje pa je objavil časopis v Puerto Ricu.

Najbolj nenavadno v njenem opisu je bilo to, da je bilo po njenem videno bitje sposobno stati na zadnjih dveh nogah (tako kot ljudje), medtem ko so oblasti Puerto Rica že takrat dosledno vztrajale pri tem, da gre za nenavadne smrti domačih živali kriviti predvsem potepuške pse in druge eksotične živali (npr. panterje).

Ben Radford, urednik znanstvenega časopisa Skeptical Inquirer, ki je bil prepričan, da je fizis prvotne chupacabre modeliran po nezemeljskem liku iz filma Species (Tuja vrsta, 1995), je gospo Tolentino intervjuval in jo med drugim tako izprašal o morebitnem vtisu, ki ga je morda nanjo pustil v tistem času popularen film. Gospa je povedala, da je film dejansko gledala le nekaj tednov pred svojim srečanjem s chupacabro.

Da je pri prvih videnjih chupacaber morda zares šlo zgolj za množično psihozo, sumi tudi Hector Garcia, vodja veterinarskih služb v Puerto Ricu, ki so tiste dni raziskovale te primere. Garcia ve povedati, da takrat in ne kasneje niso opazili nič posebno nenavadnega. Eden od veterinarjev naj bi celo menil, da bi pobite živali kaj lahko pohabil tudi človek, ki bi ga vodili religiozno sektaški vzgibi, prav tako pa bi jih lahko pobile katerekoli druge živali. Zanemarili niso niti možnosti, da se je z lahkovernim ljudstvom nekdo le malce poigral. Pač, za lastno zabavo.

Od prvih pričevanj izpred dveh desetletij pa do danes je imela več kot dovolj časa povedati svoje tudi znanost.

Evolucija chupacabre

Po nekaj najdbah trupel domnevnih chupacaber – ena od zadnjih datira v junij 2010 – se je izkazalo, da gre zgolj za kojote, ki so trpeli za hudo obliko boleče in smrtonostne bolezni kože – znano tudi kot garjavost, ki je poleg drugih simptomov povzročila tudi, da nesrečne živali izgubijo svojo dlako, njihova koža pa se nenavadno nagrbanči.

In za mnoge znanstvenike je bilo že to dovolj.

Mislim, da se nam z zadevo chupacabra ni potrebno več ukvarjati. Še manj pa razmišljati o morebitnih drugih razlagah za ta videnja,” je povedal Barry O’Connor, entomolog iz Univerze v Michiganu, ki je raziskoval parazite Sarcoptes scabiei, ki takšna obolenja povzročajo.

Istega mnenja je bil tudi Kevin Keel, strokovnjak za obolenja divjih živali, ki je videl fotografije chupacabrinih trupel in v njih takoj prepoznal kojote, a tudi povsem razumel, da običajnim ljudem to morda ni takoj uspelo:

“Še vedno je videti kot kojot, vendar je res le še senca pravega kojota,” je še povedal Keel.

“Če bi takšno žival videl v gozdu, sam sicer ne bi nikoli pomislil, da vidim chupacabro. Drži pa, da sem se v svojem življenju dodobra nagledal garjavih kojotov in lisic.”

Chupacabra razkrinkana?

In odkar velja, da so chupacabre dejansko bolni kojoti, psi in mešanci (med kojoti in psi) je bolj jasno tudi, zakaj ta ‘skrivnostna bitja’ tako pogosto napadajo prav domače živali:

“Obolele živali so običajno izčrpane in šibke,” pravi O’Connor in nadaljuje: “In ker jih to močno ovira pri lovu na svoj običajen plen, se verjetneje lotevajo lažje možnosti – domačih živali.”

Pa vampirsko izsesavanje krvi iz žrtve?

Stroka je prepričana, da gre za pretiravanje in bujno domišljijo prvih očividcev.

“To je navaden mit,” je prepričan O’Conner.

In medtem ko je znanost tako povedala svoje in zgodbo zaključila, pa se del javnosti ne preneha spraševati o več kot 200 originalnih poročil iz Puerto Rica iz leta 1995, ki chupacabro še opisujejo kot pokončno, dober meter visoko bitje, poraščeno s kratko sivo dlako in konicami na hrbtu.

Splet je poln novih in novih posnetkov, mnenj, pričevanj … ki uradni verziji ugovarjajo.

Je na delu kakšen eksperiment, ki je ušel nadzoru? Ali pa gre celo za dve različni bitji, od katerih ena morda ni zemeljskega izvora?

Rojstvo (in smrt) neke legende

Vsekakor drži, da so se opisi chupacaber od prvega do na stotine naslednjih videnj spreminjali, vendarle pa drži tudi, da so se spreminjali skoraj po principu otroške igrice ‘telefončkov’. Mnoga pretiravanja konec 90tih let prejšnjega stoletja bi namreč kaj lahko pripisali tudi zgolj napačnemu citiraju in slabim prevodom iz dnevnega časopisja.

A kakorkoli že, do leta 2000 je prvotni (skoraj nezemeljski) videz chupacabre v medijskih prispevkih vendarle povsem zamenjala oblika, ki je bila podobna psu. To, kar je sprva morilo koze in druge domače živali, je na koncu hodilo po vseh štirih.

“Šlo je le za veliko napako,” je prepričana Loren Coleman, direktorica mednarodnega kriptozoološkega muzeja v Portlandu-

“Spričo velike zmede, ko so mediji naenkrat pričeli množično poročati o chupacabrah kot nekakšnih psih in kojotih z garjami, so popolnoma usahnila poročila iz Puerta Rica ali Brazilije, ki jih je bilo v prvih dneh slišati na stotine. Vsa ta poročila pa so v istem število naenkrat nadomestila poročila o štirinožcih.”

A kaj bi vendarle lahko sprožilo videnja prvotnih chupacaber?

Ena od že omenjenih možnosti je seveda množična psihoza po znanstveno fantastični grozljivki Tuja vrsta, ki so jo v Puerto Ricu pričeli vrteti tisto poletje leta 1995.

“Če pogledate datum predvajanja filma v Puerto Ricu, boste videli, da se prvi val videnj chupacaber z njim prekriva.”, ve povedati Coleman.

“In če primerjate sliko bitja, v katerega se je spremenila Natasha Henstridge, boste videli, da so bodice na njenem hrbtu prav takšne, kot so jih ‘videvali’ na chupacabrah iz leta 1995.”

Druga teorija o prvotnih videnjih chupacaber pa je, da so v Puerto Ricu videvali trop pobeglih opic, ki znajo stati na zadnjih nogah.

“V Puerto Ricu je bila svoj čas prisotna populacija opic, ki so jih imeli zaprte v tamkajšnjem centru za krvne raziskave, in kakšen trop njih bi lahko prebegnil na svobodo,” je še povedala Coleman.

In pa seveda, kot tretja možnost:

“Lahko pa bi seveda šlo tudi za kaj veliko bolj zanimivega. Lahko bi šlo za neko čisto novo živalsko vrsto. Konec koncev tudi danes še vedno okrivamo nove, doslej nepoznane vrste živali.”

Kriptidi, ki burkajo človeško domišljijo

Kriptide najpogosteje razvrščamo v sedem skupin: hominide (človeku podobne kriptide), sesalce, ptice, kuščarje, ribe, pošasti iz jezer, hibride … včasih pa mednje prištevajo celo nezemljane.

Jeti

  • Višina: okoli 1,6 metra
  • Življenjski prostor: himalajsko pogorje

Za Jetija so popotniki prvič slišali v poznem 19. stoletju. Velikansko, opici podobno bitje naj bi živelo globoko v Himalaji. Domačini naj bi ga poimenovali ‘jeti’ oz. ‘žival skal’.

Leta 1951 je britanski alpinist Eric Shiptom na odpravi v Nepal našel nenavadne sledi, za katere je njegov vodič trdil, da so sledi jetija. Fotografija teh sledi je obšla svet.

Leta 1970 naj bi še en britanski alpinist Don Whillans na odpravi v Himalajo jetija cleo videl. Skozi daljnogled naj bi ga opazoval kar 20 minut.

Leta 2007 naj bi jetijeve sledi odkril tudi Josh Gates, ameriški televizijski napovedovalec. Sledi ogromnih šap s petimi prsti, dolgih 33 centimetrov in širokih 25 centimetrov, ter dva petna odtisa, je proučil tudi strokovnjak in ocenil, da naj bi bili pristni.

Bigfoot

  • Višina: 2,4 metra
  • Teža: 220 kilogramov
  • Življenjski prostor: severozahod ZDA

Leta 1958 so Bluff Creeku, severna Kalifornija, gradili cesto, in odkrili skrivnostne sledi bitja, ki so mu odtlej rekli Bigfoot.

1967 sta raziskovalca Roger Patterson in Robert Gimlin odločila, da dokaze poiščeta. Po dveh tednih iskanj je nastal eden najbolj znanih posnetkov Bigfoota. Patterson je celo na smrtni postelji prisegel, da je posnetek pristen.

Indijanci so tudi pred tem pogosto pripovedovali zgodbe o Sasquatchu, močni gozdni živali, ki je podobna opici.

Bunyipa

  • Dolžina: okoli 9 metrov
  • Življenjski prostor: jugovzhodna Avstralija

Prvi, ki so omenjali Bunyipa, so bili Aboridžini.

Med letoma 1840 in 1850 je več Avstralcev poročalo, da so videli nenavadne dvoživke, v blatu iz jezer in rek pa so okrili neobičajne kosti.

Ob koncu 19. stoletja je postalo jasno, da so bile stare aboridžinske zgodbe le zgodbe o mitološkem bitju in ne o resnični pošasti. Nekatere kosti, ki so jih našli v starih jezerih, pa so pripadale prazgodovinskemu vombatu, imenovanemu diprotodon.

Morska kača

  • Dolžina: 20 metrov
  • Življenjski prostor: Oceni

Skandinavski misijonar Hans Egede je 6. julija 1734 skupaj z vsemi mornarji na ladji zagledal ogromno pošast, ki se je poganjala z velikanskimi plavutmi. Bila naj bi daljša od njihove ladje.

Britanska vojna ladja HMS Daedalus je 6. avgusta 1848 plula po južnem Atlantiku, ko je poveljujoči častnik v vodi opazil bitje, ki je spominjalo na velikansko morsko kačo. Celotna posadka naj bi kačo opazovala kar 20 minut.

Primer teh videnj ni pojasnjen. Leta 2003 ej ameriški kriptozoolog ocenil, da v oceanih živi tudi do deset vrst velikih bitij, ki ne pripadajo nobeni znani živalski vrsti.

Mapinguari

  • Višina: približno 2,5 metrov
  • Življenjski prostor: Južna Amerika

Prebivalci tropskih deževnih gozdov Brazilije in bolivije so pred več kot 250 leti omenjali bitje, ki je podobno lenivcu. Pokrito naj bi bilo z rdečkastim kožuhom in imelo neprijeten vonj in močne kremplje.

Leta 1888 se je guvrener provice Santa Cruz v Argentini, Ramon Lista, odpravil na lov in srečal nenavadno žival. Svoje videnje je delil s prijateljem zoologom florentinom Ameghinom, ki je v tem bitju ‘prepoznal’ milodona, vrsto orjaškega lenivca, ki naj bi izumrl pred več sto leti.

Pošast iz jezera Loch Ness

  • Dolžina: okoli 8 metrov
  • Življenjski prostor: jezero Loch Ness, Škotska

Legende o pošasti iz jezera Loch Ness so se pojavile že leta 570. Ko pa so v tridesetih letih 20. stoletja ob jezeru zgradili novo cesto, se je vest o Nessi razširila po svetu.

Londončan George Spicer in njegova žena sta se 1933 peljala ob jezeru, ko sta nenadoma videla ogromno žival prečkati cesto. Spicer je dogodek opisal lokalnemu časopisu in kmalu so zgodbe o pošasti v Loch Nessu preplavile britanske medije.

Alex Campbell je mnogo let živel in delal v okolici jezera. Trdil je, da je pošast videl kar 18 x.

Ena izmed teorij povezuje Nessi s pleziozavrom, bitjem, ki naj bi ob koncu zadnje ledene dobe ostalo ujeto v jezeru. Znanost pa pravi, da naj bi pleziozavri izumrli že milijone let pred pojavom jezera Loch Ness.

Yowie

  • Višina: približno 1,5 metra
  • Življenjski prostor: vzhodna Avstralija

Aboridžini so pogosto pripovedovali o krvoločnih, opicam podobnih bitjih, ki so jih imenovali Yowie.

Avstralski lovec na kriptide Rex Gilroy naj bi Yowieja srečal leta 1970. Trdil je, da Yowieji pripadajo izumrli vrsti primatov.

Po neki drugi teoriji naj bi bili Yowieji kar Aboridžini, ki so jih zaradi zločinov izgnali iz plemen. Živeli so osamljeni v avstralski divjini.

One comment

  1. […] Chupacabra – legenda o kriptidu iz Puero Rica – Chuppacadabra blog […]

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *