Primer matriarhata v praksi: Ljubezen in pohota v gorah okoli jezera Lugu!

V gorah okoli jeza Lugu, ki se nahaja v bližini meje med kitajskima provincama Junan in Sečuan, živi okoli 56.000 ljudi v nenavadni družinski ureditvi. Gre za starodavno ljudstvo Mosuo z jugozahoda Kitajske.

Ko je leta 1265 v predel, kjer živijo Mosuoji, pripotoval Marco Polo, je o videnem zapisal takole:

  • »Nič se jim ne zdi narobe, če se tujec ali sploh kdorkoli speča z njihovimi ženami, hčerami, sestrami ali s katerokoli drugo žensko iz njihovega doma. Nasprotno, v tem vidijo celo veliko korist, saj pravijo, da jim bodo zdaj naklonjeni tudi njihovi bogovi in maliki, ki jih bodo bogato obdarili z gmotnimi dobrinami. Zaradi tega so tako radodarni do tujcev s svojimi ženami.«

Polo, značilen italijanski mačo, pa si je to spolno razpoložljivost žensk seveda razlagal napačno, kar ponazori nadaljevanje njegovega pisanja, ki je šlo takole: »Nemalokrat se je zgodilo, da se je kak tujec tri ali štiri noči valjal z ženo ubogega tepčka!« Polo skratka ni razumel, da pri Mosuojih ženske niso tržno blago, ki bi ga moški sploh lahko oz. želeli nadzorovati. Pri Mosuojih enostavno velja popolna spolna svoboda in avtonomija – tako moška kot ženska.

Ali povedano z besedami Mosuojke Yang Erche Namu:

  • »Ženske in moški naj se ne bi poročali, zakaj ljubezen je kakor letni čas – pride in gre.«

Ena najbolj srečnih skupnosti na svetu!

Nekaj zanimivosti iz življenja ljudstva Mosuo, ki vam bodo dala misliti:

  • Musuoji častijo jezero Lugu kot mater boginjo, Ganmo, goro, ki se vzdiguje nad njimi, pa kot boginjo ljubezni.
  • Mosuoji svoji ureditvi pravijo ‘sese’, kar pomeni ‘hoja’. Yang Erche Namu, ki je napisala knjigo s spomini iz otroštva na obalah Matere jezera, to ureditev razloži takole: »Vse sese so zgolj nekakšni obiski in nikoli ne zajemajo izmenjave zaobljub, imetja, skupne skrbi za otroke ali pričakovanja zvestobe.«
  • Mosuojščina ne pozna besede za soproga ali ženo: rajši ima besedo ‘azhu’, kar pomeni ‘prijatelj’.
  • Mosuoji so matriarhalno, poljedelsko ljudstvo. Imetje in družinsko ime prehaja z matere na hčere, celotno gospodinjstvo pa se vrti okrog žensk. Kako natančno je to videti v praksi, sta Christopher Ryan in Cacilda Jetha slikovito popisala v svoji izjemni študiji predzgodovinskega izvora moderne spolnosti Seks ob zori: »Ko dekle pri trinajstih ali štirinajstih dozori, dobi svojo sobo, ki se odpira tako na notranje dvorišče hiše kot skozi zasebna vrata na ulico. Mlada Mosuojka tako povsem samostojno odloča o tem, kdo vstopa skozi ta zasebna vrata v njen babahuango (cvetlično sobo). Edino pravilo, ki se ga mora strogo držati, je, da njen gost do sončnega vzhoda odide. Naslednjo noč – ali pa pozneje že kar iste noči – si lahko privošči drugega ljubimca, če ji je do tega. Nihče ne pričakuje nikakršnih obvez in vsak otrok, ki ga spočne, odrašča v hiši njene matere, ob pomoči dekletinih bratov in preostale skupnosti.«
  • Med Mosuoji je moški starševsko odgovoren za sestrine otroke – ne pa za tiste, ki so morda (ali pa tudi ne, česar tako ne more z gotovostjo vedeti) sad njegovih nočnih obiskov po različnih cvetličnih sobah. Gre skratka za družbo, kjer moški starševski vložek ni povezan z biološkim očetovstvom. V mosuojščini tako tudi nimajo enoznačne besede za ‘očeta’, temveč poznajo le izraz ‘avu’, ki lahko hkrati pomeni oboje: tako očeta kot strica. Yang Erche Namu tako piše: »Mosuojski otroci imajo namesto enega očeta veliko stricev, ki skrbijo zanje. Po svoje imamo tudi veliko mater, saj svoje tete kličemo ‘azhe ami’, kar pomeni ‘mala mati’.«
  • Spolna razmerja so pri Mosuojih strogo ločena od družinskih razmerij. Od mosuojskih moških se skratka pričakuje, da ob nočeh spijo s svojimi ljubimkami. Ko pa to ni mogoče, spijo v eni izmed zunanjih stavb, nikoli pa v glavni hiši skupaj s svojimi sestrami. O ljubezenskih razmerjih se prav tako sploh ne govori kar tako po nemarnem. Po običaju se namreč od vseh in vsakogar pričakuje popolna molčečnost. Moški in ženske skratka počnejo vse, kar jih je volja, a ob tem dosledno spoštujejo zasebnost drug drugega.
  • O Mosuojih je v knjigi s pomenljivim naslovom Družba brez očetov in soprogov pisal tudi kitajski antropolog Cai Hua. O mosuojskih ‘razmerjih’, če jim zaradi značilne nestalnosti tako sploh lahko rečemo, je med drugim zapisal tudi tole: »Moški in ženske lahko ne le navežejo in končajo toliko razmerij z aciji (ljubimci), kolikor ji je volja, temveč ima lahko vsakdo razmerje z več aciji hkrati, pa najsi trajajo samo eno noč ali dlje,« in nadaljuje: »Ko obiskovalec odide z doma ženske, je s tem konec njunega razmerja. Acia tako ne zavezuje k nikakršni skupni prihodnosti. Razmerje med aciji obstaja zgolj v tistem trenutku in retrospektivno.«
  • Spolno izjemno živahni Mosuojci in Mosuojke popolnoma brez sramu povedo, da so imeli že na stotine razmerij. Sram bi bil z njihovega vidika ustrezen odziv zgolj in šele, ‘če bi si obljubljali zvestobo oziroma jo zahtevali drug od drugega’. »Zaobljuba zvestobe bi se jim zdela neprimerna – poskus pogajanja oziroma trgovanja. Odkrito izraženo ljubosumje je v očeh Mosuojev nasilno, saj pomeni vdor v sveto avtonomijo drugega človeka, in zaradi tega prinaša samo posmeh in sramoto,« sta še zapisala raziskovalni psiholog Ryan in psihiatrinja Jetha.

Zanimivo, ni res?

Tudi stoletja po obisku Marca Pola je ta neverjetno sproščena in hkrati spoštljiva skupnost Mosuojev osupljala številne druge popotnike ter begala raziskovalce in znanstvenike iz celega sveta. Žal pa ti seveda niso bili edini, ki bi se zanimali za življenjski stil te izjemno miroljubne in strpne skupnosti. Mosouji se namreč že stoletja le težko otepajo tudi z zunanjimi pritiski, ki od njih zahtevajo, naj opustijo svoja tradicionalna prepričanja.

Poroke na ukaz države?

Tako so se npr. leta 1956, ko so Kitajci prevzeli popoln nadzor nad tem področjem, pričeli k njim zgrinjati obiski vladnih uradnikov, da bi domačinom pridigali o nevarnostih spolne svobode in jih prepričevati, naj se ‘spreobrnejo’ k ‘normalnemu zakonskemu življenju’. In ko jim vsi njihovi poskusi (med katerimi ni bilo malo sramotenja, pa tudi zastraševanja s propagandnimi filmi, v katerih so igralci, ki so bili oblečeni po mosuojsko, doživeli žalosten konec zaradi sifilisa, razjedenih obrazov in omračenega uma’) niso uspeli, so se na ljudstvo Mosuojev spravili še s skrajnimi sredstvi. Odrezali so jih od preskrbe z žitom in otroških oblačil.

  • »Nazadnje, ko so bili že skoraj na pol mrtvi od gladu, so se mnogi Mosuoji uklonili in privolili, da se bodo udeleževali poročnih obredov, ki jih je sponzorirala vlada in pri katerih je vsakdo dobil skodelico čaja, cigareto, nekaj bonbončkov in poročno potrdilo.«

A tudi ta skrajni poskus kitajske države je bil le kratkega veka.

Potopiska Cyntiha Barnes, ki je leta 2006 obiskala jezero Lugu, je tako odkrila, da Mosuoji tam še vedno živijo tako, kot so živeli od nekdaj. V svojem potopisu se je Mosuojski skupnosti med drugim priklonila z naslednjim zapisom: »Jezero Lugu se mi ne zdi toliko kraljestvo žensk kot kraljestvo družine – blaženo proste politikov in pridigarjev, ki trobentajo o ‘družinskih vrednotah’. Tu ne poznajo ‘razdrtega doma’, ne sociologov, ki bi vili roke nad ‘materami samohranilkami’, ne obubožanja ali sramote in stigme, kadar se starši razidejo. Radoživo in samozavestno mosuojsko dekle odrašča v skrbnem varstvu moških in ženskih sorodnikov … Ko se bo pridružila plesom in prvič povabila fanta v svojo cvetlično sobo, bo to zaradi ljubezni ali naslade ali kakorkoli že rečemu temu, kar nas preplavi s hormoni in zaradi česar globoko zadihamo. Dekle ne bo potrebovalo tega fanta – pa tudi nobenega drugega ne – zato, da bi imela dom, da bi imela ‘družino’. Dobro namreč ve, da bo vedno imela oboje.«

In prav vztrajnost Mosuojcev, ki se že stoletja upirajo silovitim pritiskom iz zunanjega sveta, pa tudi številne novodobne raziskave in znanstvena spoznanja, daje slutiti, da morda človek po svoji resnični naravi vendarle ni bil ustvarjen po meri domnevno univerzalne patriarhalnosti. Še več. Obstaja vse več dokazov, da človeška družba ni in v resnici nikoli ni bila patriarhalno univerzalna.

V matriarhatu nihče ne trpi!

Christopher Ryan in Cacilda Jetha znata na tem mestu tudi pomiriti nekatere svoje moške bralce, ki bi jih takšna spoznanja morda navdala z občutki ogroženosti, namreč: »… družbe, kjer imajo ženske veliko samostojnosti in avtoritete, so do moških prijazne, sproščene, strpne in radodarne s spolnostjo.« Še več. Nadljujeta povsem jasno z: »Štekate kolegi? Če tarnate, da je spolnost v vašem življenju skopo odmerjena, nikar ne krivite za to žensk. Rajši poskrbite, da bodo imele enake možnosti za pridobitev veljave, bogastva in položaja. In videli boste …«

Avtorja knjige Seks ob zori, ki vam jo tudi toplo priporočamo v branje, sta del svojih razmišljanj na dano temo podkrepila tudi z opazovanjem življenja človeku najbolj podobnih opic vrste bonobov, ki so jih primatologi odkrili šele v poznih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v pragozdovih ob reki Kongo. In to ne brez razloga, kakopak. Tudi pri bonobih namreč velja, da imajo ženske največ družbene veljave, posameznim samicam se ni treba bati samcev, tako moški kot ženske pa živijo nadvse srečno promiskuitetno in nepolaščevalno življenje.

Matriarhat skratka ne le še kako obstaja, ampak je z nami praktično od nekdaj. Pa tudi ljudstvo Mosuojev še zdaleč ni edino, ki bi nas s svojim edinstvenim (in nadvse srečonosnim) načinom življenja o tem lahko prepričalo.

Navkljub vsemu povedanemu pa ta hip v obče ta pogled na ‘stvari’ še vedno ni splošno sprejet. Največja ovira za slednje so nekateri vplivni zahodnjaški (moški) antropologi, katerih skupni imenovalec je naslednje zmotno prepričanje: matriarhalno skupnost enostavno ne znajo prepoznati kot takšno zato, ker si jo zamišljajo kot kulturo, v kateri moški ‘trpijo pod železno peto žensk’ – kar je zrcalna slika stoletne moške tiranije nad ženskami v zahodni kulturi. In ko ti od kolektivne dogme o ‘univerzalnosti patriarhata’ zavedeni ‘zadrteži’ vidijo družbo, kjer večina moških sproščeno in zadovoljno poležava naokrog, sklepajo, da so naleteli na še en primer patriarhata. »In tako ustrelijo čisto mimo,« sta še prepričana Ryan in Jetha.

P.S.

Morda vas bo na tem mestu zanimal tudi naslednji dokumentarni film …